Samorealizacija

Wednesday, October 14, 2015 K.Z. Freeman 4 Comments

(Jie He)


Velikokrat od ljudi, ki so doživeli ali bili soočeni z izkušnjo, ki bi jo lahko poimenovali spiritualna ali mistična, prejmem vprašanje, kaj je razlika med videnjem in čutenjem, torej intelektualnim znanjem in videnjem v lastno naravo. Kdaj lahko zaupam občutkom, da so mi pokazali lastno naravo, ko pa so le-ti ravno tako minljivi kot misli?

Mnogokrat srečam ljudi, katerih lastna predstava o sebi ni v skladu z znanjem, oziroma videnjem, ki so ga doževili, saj se kljub uzrti resnici še vedno bojuejo z lastno razdvojenostjo. Realizacije po njihovem ne živijo, ampak zanjo zgolj vedo. Za življenje v skladu s svojo naravo morajo postoriti še 'to' in še 'tisto'. Skupna točka ljudi in njihove razlage teh doživetih občutkov je, da so se zgodili, in se ponavadi ne zavedajo, da se dogajajo ves čas. Torej do razrešitve in samo-realizacije ni prišlo, ampak je bil to zgolj utrinek. Razlage, ki jih te osebe iščejo so vedno umske. Želijo vedeti kaj se zgodilo. Kaj je bil proces, in kako nadaljevati. Torej, 'V katero smer usmeriti svoj um, da lahko to stanje nadaljujem?'

Odgovore je možno zaslediti v knjigah, v dokumentarcih, v pogovorih z drugimi, itd. A vselej ne glede na prebran tekst, na količino pogovorov, ali gledanje 'pravih' filmov, ne pride do dejanske izkušnje. Izkušnje, ki bi se iz trenutka ko se zgodi, nadaljevala v zavesten, vsakodneven obstoj. 
Zakaj?
Prvoten problem je ne-zavedanje, da je mesto iskanja napačno. 
Do določene točke in za prvotni preves stanja osebe, so ti trije faktorji vsekakor v veliko pomoč. Torej branje o tem, pogovor o tem, poslušanje o tem. To lahko oblikuje vsak um. A vendar ne bo s tem nikoli proizveden dejanski preboj, ki se zgodi v osebi sami. V centru, ki mu pravimo Jaz.

Zavedanje samega sebe lahko povzroči vsaka stvar, saj je v principu vsaka stvar ista stvar ali zgolj določen aspekt celote. Čutenje te resnice se zgodi predvsem takrat, ko o tem ne razmišljamo. Zgodi se, ko se zgodi. Zgodi se, ko si. Zgodi se, ko se um ustavi, in subjekt postane objekt in objekt postane subjekt. Oziroma natančneje, objekt postane to kar je vedno bil in subjekt postane to kar je vedno bil – druga stran istega kovanca.

Prva stopnja zaznave tega stanja v sebi, in vsekakor prvi korak do samo-realizacije, je popolna umiritev uma. Dokler subjekt tega ni zmožen ustvariti, bodo vsakršna videnja v lastno naravo momentarna. Takoj jih bo prevladal vsakodneven um in njegov impulziven umski tok. Torej te realizacije človek ne bo živel, saj bodo globjo zavest prevladali kompulzivni miselni vzorci. To ne pomeni nujno, da se mora pojaviti popolno brezmislje, ampak zgolj razblinitev misli kot centra identifikacije. Subjekt mora pričeti kultivirati zdrav dvom, da ti momentarni impulzi in misli niso to kar oseba je, ampak da so te misli zgolj odraz minljive narave samega subjekta. Ideja, da so te misli tvoja narava in vse kar si in tvoja identiteta, je napačna. Misli tvorijo to kar postaneš, tvoja narava pa je nespremenljiva. To je mišljeno predvsem v smislu, da nisi Mislec, Modrec, nisi Žalosten, Srečen, Depresiven ali Programer, Fizik, Šivilja, Risar ali Frizer. Vse to so momentarna stanja in projekcija željene identite. Vseskozi zgolj Si. Vsakršna misel, da si nekaj kot zgolj samo To, bo vedno projekcija iluzije. Torej končni produkt mislenih procesov, ki kompulzivno iščejo svoje mesto in kam se usmeriti. S konstantno usmeritvijo ta projecirana identiteta postane tvoja identiteta, ko se le-ta v tvojem umu dovolj utrdi  in ustvari program. Kakšrnakoli kontradikcija s strani drugih, da to nisi, ali pa da nisi dovolj dober v tem, oziroma, recimo da nisi dovolj dober Tekač, bo vedno proizvedla impulzivno potrebo uma po dokazovanju. Impulz, ki izvira iz osnovnega problema nezmožnosti umiritve uma in spoznanja, da nisi fiksna stvar v času in prostoru s socialno identiteto, ampak da si v osnovi poosebitev spremembe, ki se vseskozi dogaja in večno poteka.

Kadar se umiritev pojavi, zginejo tudi želje po dokazovanju, izkazovanju, saj je umiritev uma lahko dosežena zgolj v stanju, ki je za marsikoga nepoznan, in morda celo nevšečen. Tako zelo smo navajeni svojih konstatnih misli, da lahko, in skoraj vedno istočasno ob umiritvi, pride do enega samega občutka in vprašanja. 'Če nimam misli, kaj sploh sem? Kaj je moja identiteta? Brez misli nisem Nič.'

Pa vendar ta nič ni Nič, ampak vse kar je in je lahko.

Primer neposrednega prikaza kaj s tem 'Vse kar je' mislim, lahko podam iz starega nauka, ki izvira iz Doe De Jing, in gre nekako takole: By doing nothing the Dao leaves nothing undone.

Torej z Neopravilom, Tao ne pusti nič neopravljenega.
Velika večina bi to seveda razumela na način, 'Nič ne stori, pa bo vse narejeno.' Ali pa 'Ko se zaveš, da ni nič treba storiti, vidiš, da je v bistvu vse že narejeno.'

Ampak ta nauk uči nekaj popolnoma drugega, kar lahko začutimo samo v stanju, ko se misli ustavijo. Večinoma človek zgolj pasivno opazuje proces premika lastne volje. Sicer sodeluje in izpolnjuje lastne želje o tem kaj želi doseči in kaj bi rad, a ta premik je ponavadi težak in naporen. V stanju budnosti, pa sam subjekt postane ta premik, torej aktivno sodeluje v njem, ne zato, ker se mu prepusti, ampak ker sam je ta premik. Sprva se nam namreč zdi, da je v tem pasivnem opazovanju, v prepustitvi ('go with the flow') zares bistvo, a vendar osnovna razdvojenost ostaja. Torej med Jaz in Tok. V aktivnem sodelovanju s tokom, pa razvojenost zbledi in izgine. Tako se toku več ne prepuščaš, ampak tok postaneš. Tok si. Torej Go with the flow postane Be the flow.

In v tem oziru, ker si tok, ne počneš nič, saj je vsakršno početje lahkotno in brez napora, ampak nič ne ostane nestorjeno, saj storiš stvari, ki so popolnoma v skladu s teboj. 
Brezmislje tako privede do misli, da sta Jaz in ideja kdo sem jaz, pogojena z mislimi, saj sta vseskozi bila. A vendar je Jaz popoln abstrakt občutkov in idej o tem kaj je in kaj ni. Je zavit v lastno domišlijo in obstaja po istem principu kot dva ogledala obrnjena proti sebi.

In ravno ta občutek razdvojenosti, da sem minljiv in da je vsakršen trud minljiv, lahko toliko ljudem prinaša slabo voljo in občutke nemoči, in posledično usmerjanje te nemoči v napačne smeri. A paradoksično je ravno ta občutek tisti, ki lahko osvobodi. Potrebna je zgolj spremenjena percepcija situacije. Občutek, da si nič, je namreč potrebno dojemati ne kot popolno praznino in brezvezje. Nič ima namreč to sposobnost, da lahko postane karkoli, in zato ni Nič, ampak prežet z vsemi možnostmi, ki se vseskozi fraktalizirajo v neskončno ostalih možnosti.

Po točki umiritve uma, se lahko pojavi prva stopnja samo-realizacije, oziroma preseganje sebe, torej ideje sebe kot se dojemaš. Ta pojav je za um ponovadi nov, saj ne gre čez kanale običajne logike. Nastopijo namreč misli; kaj sem potem, če ne svoje misli, kaj sem potem, če ne svoje izkušnje, kaj sem potem, če ne svoji občutki, itd. V tem stanju, torej s sočenjem z dejstvom, da je tvoja lastna misel o sebi in ideja o sebi projekcija ustvarjenih iluzij in zanikanj, se lahko pojavi prvo videnje v lastno naravo. Torej vstop, ki ti omogoča videnje v stopnjo kjer misli nastajajo, kjer se formirajo in bruhajo ven kot impulzivni odzivi. Spraševanje ali so te misli resnično pravilne in ali so v skladu s tabo in tvojo naravo ni potrebno, saj pride do točke, ko to kar želiš biti enostavno že si, zato je vsako vprašanje odveč. To kar želiš početi, počneš. Minljivost bo še vedno prisotna – torej miljivost želj. Želja po izboljšanju bo še vedno prisotna, a bo obenem obstajala tudi s spoznanjem, da je Ti, ki se poskuša izboljšati in to kar je potrebno izboljšati eno in isto, zato je zavestna izboljšava nemogoča. Z željo po izboljšanju sebe bo ustvarjena zgolj še ena iluzija, ki bo sebe hotela izboljšati v namen projekcije, oziroma nastopanja in predstavitve novega sebe za zunanji svet. Za druge osebe in njihovo dojemanje o tebi.

Bi na sebi želeli kaj izboljšati, če bi ostali sami na svetu? Ali bi bili točno to, kar ste že zdaj?

Vsakršno zanikanje lastne narave po enkratnem videnju, bo povzročilo disonančno stanje, v katerem bo nemogoče obratovati, saj vam bo to izčrpavalo energijo. Kaj natančno to sploh pomeni? Človek je vseskozi povezan s samim sabo, kjer izvira neskončna energija. Vsakršno stanje povečanih misli ta tok energije enostavno preusmeri v misli, ki na ta način pobirajo energijo, ki jo ima vsak v sebi.

A dvom mora prevladati vaš racionalen um, dvom o tem kaj je Jaz, četudi to privede do popolega sesutja identitete. To sesutje je tudi bistvo videnja  iluzorne podobe lastne identitete. V primeru, da se to pojavi, je to pomenilo zgolj, da se je pretok energije v vas ustavil pri mislih, nato pa na točki, ko je postal dvom dovolj močan, ta energija prebila čez vse misli in meje, ki jih je postavil socijalni jaz, torej Ego.
Ko se to pojavi, za vedno veš kaj je tvoja narava, da je vseskozi bitka s to naravo zgolj zanikanje le-te, in da je razdvojenost njen naravni del.

Če se sprašuješ, kaj je res in kaj ni, torej ali drži vsakodnevna izkušnja sebe in okolice v obliki Jaz in Ostali, ali pa je odraz prave realnosti tisti momentarni občutek celote in zavedanja sebe kot celotnega premika, potem naj se ta dvom nadaljuje. V trenutku, ko dvomu ne dovolimo, da obstaja, dodatno razcepimo um med tistim kar dvomi (torej je že razvojeno), in tistim, ki noče dvomiti.

Na eni strani torej ostaja prepričanje, da tvoje telo in misli niso center tega kar si, ampak da se raztezaš skozi vse ljudi, živiš v njih in oni v tebi. A si po drugi strani tudi to telo, ta obraz kot aspekt in odraz sveta, a vendar to ni vse kar si Ti.


Sčasoma bo ta dvom postal zavedanje, saj v tem dvomu ostaja spoznanje da sem jaz ti in ti jaz. Da si ptič, ki ga slišiš na drevesu, in zrak, ki navidezno ločuje tega ptiča in meje tvojega telesa. Da v trenutku vdiha zrak ne gre zgolj vate, ampak da postaneš zrak, ki ga vdihavaš, in da si vseskozil bil. Da si vse stvari do kamorkoli gredo in njihov aspekt inkapsuliran v tem telesu. Če bi bil ti zgolj to telo in te misli, potem se moje misli ne bi morale dotakniti tvojih. Če bi bil jaz zgolj jaz, in ti zgolj ti, potem to kar sem jaz ne bi bilo ta trenutek v tvoji glavi kot je v moji, in ustvarilo premika v tem kar si.

4 comments:

  1. Anonymous14 October, 2015

    Ali ne ustvari premika to, da razumemo isti jezik in govorimo pa beremo?

    ReplyDelete
    Replies
    1. K.Z. Freeman14 October, 2015

      Površinsko gledano, da. Razumevanje ustvarijo misli in skupen jezik, a premik se zgodi v zavesti, misli so zgolj sredstvo premika. A misli so nezmožne ustvariti premika, oziroma zaznavanja, ki ga opisujem, saj se lahko zgodi v stanjih čutenja, in ne mislenosti. To stanje je za vse isto, ker je v sobi polnih ljudi veliko centrov inteligence, a samo ena zavest, katero je moč neposredno zaznati.

      Zato lahko razumevanje zavest posreduje vsaki drugi zavesti, in v velikih primerih ne potrebujemo jezika, da se razumemo. 'Do neke mere' ve to vsak, ki je imel kdaj domačo žival.

      Delete
  2. Anonymous14 October, 2015

    Razblinitev <3

    ReplyDelete

Subscribe to: Post Comments (Atom)